Waszp - jesenski test

foiling
(Luka Tomori) #1

WASZP TEST

Jeseni se nas je na skupnem treningu v JK Pirat zbralo 8 letalcev. Burja je bila radodarna, včasih še celo preveč! Dva madžarska Motha in en Waszp, en avstrijski Moth in po dva slovenska Motha in dva Waszpa.
Mothovilci smo ta vikend naredili kar nekaj škode. (ena prednja vertikala, ena prednja horizontala in vertikala in moja zadnja horizontala in vertikala) Grdo!

Je pa v vsaki stvari nekaj dobrega in to je vsekakor to, da se mi je ponudila možnost da Waszpa odpeljem a kratki dvourni sprehod.

Cilj je bil, da ga utrimam in še bolje spoznam, da bom lahko lažje svetoval vsakemu, ki bi ga želel preizkusiti. Pihala je luštna tramontana 12-15kt z zmernim valom, takim, kot pač sodi zraven.

Prevrnil sem jo kar na suhem, na rampi, ki je v Piratu lepo oblazinjena, izvlekel krmilo in kobilico, ju zavaroval s pinom in jo potem odvlekel v globjo vodo. (to zna priti prav pozimi, ko je voda vse hladnejša…) Cel proces sestavljanja barke do tukaj mi ni vzel već kot 10 min in to je tisto, kar mi je na WASZPu res všeč. Na Mothu je proces vsaj dvakrat daljši!

Pred izplutjem namerno nisem preveril nastavitev, ker sem hotel doživeti izkušnjo, kot jo ima vsak novopečeni foilerski heroj, ki se odloči preizkusiti to rdečo testno raketo.

Pred poletanjem je potrebno omeniti dejstvo, da te barke za svojo vožnjo potrebujejo minimalno 10kt vetra. (z novim prednjim foilom sedaj 8kt) Pod to jakostjo pa le izpodrivajo vodo, kot vsa normalna plovila. Izkušnja, ki jo jadralcu nudi v izpodrivnem načinu vsekakor ne pooseblja tistega, kar ga čaka potem, ko se barka odlepi od gladine.

A vetra je bilo danes dovolj! Poletela je takoj, ko sem se prikazal izza Bernardina:) Udarjanje gladine ob trup zamenja tišina, ki jo preseka tuljenje aluminijastih foilov, ko režejo vodo, tudi valovi postanejo nemoteči - naj se z njimi ukvarjajo “bidonarji”!

Jadranje dobi tretjo dimenzijo, vzdolžni naklon popravim z rahlim presedanjem naprej, uravnavanje le-tega z vrtenjem podaljška krmila je malo trdo (v task listo si v glavi zapišem tretma z McLubeom) a hitro se umirim, jo naložim nase in potegnem dolgi bordo do Crvenega vrha. Uh, tudi zanke za noge bo potrebno zategniti, saj mora biti stik z barko čimmbolj neposreden in direkten.

Avtomatizem vožnje je enak kot na Mothu, senzorska palica na premcu tipa nivo gladine in preko vzvodov in potisnih palic uravnava višino leta in se tako prilagaja valovom. 10 kg razlike v teži glede na Motha se opazi v malo večji vztrajnosti plovila pri spreminjanju smeri in nagiba, moje tečno mothovsko oko bo opazilo, malo več upora na foiih pri rezanju gladine, vendar je treba poudariti, da teža celotnega plovila še vedno ne prsega 48kg in da ta zapis prihaja izpod peresa enega izmed bolj pikolovskih Mothijev.

Fun faktor pa nepreklicno ostaja enak, kot pri hitrejšem karbonskem bratu in to je tisto kar šteje!

Ko sem v glavi prestavil vzorec prenosa podaljška krmila pri obratu, ki na Mothu poteka od zadaj, na WASZPu pa ga neseš na novo stran tako kot na Laserju - pred seboj, so manevri postali logični, še celo bolj, kot sem jih vajen do sedaj! Leteči obrati z vetrom brez dotika gladine, so se mi zdeli celo še lažji kot na Mothu.

Za letalca novinca pa proces učenja zahteva malo več časa. Izkušnje iz dinghy sveta so nujne, pa še tu je potreben reset sistema zaradi jadranja na navidezen veter. Laseristi bod znali barko ravnati z hajkanjem, bodo pa počasni v reakcijah, jadralci katamaranov bodo preveč statični in premalo agilni, še najbolje se bodo obnesli jadralci skifov in pa tudi surfači!
Ne, počitniški bavarski kapitani nimajo tukaj kaj iskati.

V Sloveniji imamo sedaj eno testno barko. Začetnikom svetujem, da se prvi dan odpravijo ven v čisto šibkem vetru. Opozorim jih, da to, kar bodo občutili ni to, po kar so prišli, je pa nujno potrebno, za naslednji sprehod, ko se izpluje v minimalno 10ih vozlih pa vse tja do 15ih. Takrat ti jadro nudi “naslon”, občutki so ta pravi in ob pravilno nastavljeni barki marsikdo poleti že v svoji prvi uri! Temu seveda sledi neskončno ševilo preobračanj, pitch-poleov in ponovnih postavlanj barke. Vendar vsa ta folklora na WASZPu ni nič posebnega, padci so spektakularni, a varni, saj je barka opremljena s samonosnim jamborom, podobno kot na Laserju, kjer ni jeklenic, v katere se zaletavamo in režemo ušesa Mothiji. Ko barko postavljaš že 40-ič v dnevu se zaveš, da ni to nič posebnega in da si priča občutkom, ki te bodo spremenili za vedno. Najprej pa se urtujenost prikrade v glavo. Ko začne barka prehitevati tvoje reakcije, je konec, to je signal, da je treba ven in se spočiti.

Splošno prepričanje, da je Waszp manj zahtevna barka od Motha ne velja. Zahteva enako, če ne celo za kanček več atletske moči, osnove poznavanja jadranja na navidezni veter pa včasih pomenijo diametralno nasprotne reakcije, kot ste jih morda do sedaj vajeni iz izpodrivnih dinghijev.
Če je kdo kot otrok prebiral revijo Mladi tehnik in si zgradil kakšnega Cirusa ali Lahorja - jadralni letali iz balze, je to samo plus, saj je tudi tukaj govora o vpadnih kotih prednjega in zadnjeg akrila (AOA-angle of attack) in mu bo razumevanje nastavitve foilov precej lažje.

Ima pa WASZP eno dobro lastnost! To je One Design barka, klasa kjer je vse do zadnjega vijaka določeno in predpisano, plovilo, kjer ne tekmujejo tehnični izumi temveč jadralci. In nivo teh je v zadnjem letu skokovito zrastel. Ko se je letos na Gardi med Foiling Weekom odvijalo 1. Evropsko prvenstvo klase WASZP, je bilo tam 72 bark. Vozilo se je na nož, balkon do balkona, nič popuščanja! Bivši olimpijci, svetovni prvaki iz drugih razredov, mladinci pa tudi vikend bojevniki - pisana druščina, ki se po odjadranih plovih zbere ob prijateljskem klepetu, pijači in neskončni, nesebični izmenjavi mnenj, izkušenj in nastavitev. Medtem ko mi Mothovci brusimo, vrtamo in lepimo,in smo na nek svoj način srečni, da bo naslednji dan še hitrejši. Odločitev, da se vsemu temu modelarstvu zavestno odpoveš že na začetku jemljem kot povsem legitimno in še celo bolj razumsko.

Prvi Moth je v Slovenijo prišel pred 10 leti, Tomaž Čopi je takrat oral ledino, kmalu sta bila dva, saj se mu je pridružil še Siniša Hrvatin. Po nekaj letih premora pa sem si ga za nagrado in cilj okrevanja po operaciji potrganega kolena obljubil sam. Od takrat naprej se število letalcev počasi veča, seveda pa pri tem ne smeš biti nestrpen in treba je pustiti času čas. Slovensko eskadriljo danes sestavlja en oldatjmerski foiler, štirje Mach 2 Mothi in dva WASZPa! Še vedno nas je manj, kot je Slovencev stalo na Everestu, smo pa dobra klapa, si pomagamo, hudomušno pohecamo, skupaj telovadimo in predvsem uživamo v tem prelepem športu. V naši interni FB grupi je prostor za vse nebuloze, delitve izpadov sreče po prejadranih dnevih, slike modric in še česa….

Kako se pridružiš? Preprosto, zajahaš žuželko in poletiš.

In isto ne bo nikoli več.

2 všečka