Ponoči sem med svojim dežurstvom na viharnem sidrišču pregledoval vremenske karte in modele na internetnih straneh in videl, da bo viharni vzhodnik v širokem kanalu Lancaster Soundu sredi dneva za kakšnih deset ur oslabel na dvajset vozlov, preden se bo zvečer spet vrnil s štiridesetimi. Mi bomo za 130 milj dolgo pot po Lancastru potrebovali vsaj dvajset ur. Teh 40 vozlov viharnega vzhodnika bo potem vztrajalo do sobote, kar je pomenilo še štiri dni čakanja na sidrišču v Tay Bay-u. Na tem sidrišču, ki je na koncu ledeniške doline, ki poteka proti vzhodu, zagotovo ne bomo ostali, temveč se bomo preselili na kakšno bolj zavetrno mesto ob obali. V glavi sem preigraval možnosti, da kam lahko pridemo v desetih urah in kam na poti se lahko skrijemo, če bi bile razmere v prelivu prehude. Alternativa je bila 80 milj oddaljeni Artic Bay v zalivu Admiralty za šestdeset milj oddaljenim naslednjim rtom. Tam je čakalo nekaj bark, ki so na severozahodno pot odjadrale en teden pred nami. Takrat je bil Pond Inlet še zamrznjen, zato so se za dopolnitev zalog na barkah ustavili v naslednjem možnem naselju, v Arctic Bay-u. Prav tako je bil takrat še zamrznjeno morje v nadaljevanju poti. Led pred prelivom Bellot se je v zadnjih dneh že razredčil, večja ovira pa je zdaj postalo viharno vreme na poti do tam.
To je spremljevalna tema objave na https://www.tepes.info/2023/09/02/viharni-lancaster-sound/