Pozdrav s Karibov
Po vrnitvi iz Gambije na Kanare sva se odločila, da bova prevedrila čas covida v Evropi.
Na pomlad sva iz prijetnega Las Palmasa odrinila na Madeiro. Bil je čas strogih ukrepov proti covidu, tako da turistov na Madeiri ni bilo. Mešani občutki – na nek način turobno ozračje z ne ravno presrečnimi domačini, ki v jim prihodek od turizma predstavlja pomemben del preživetja. Po drugi strani pa je izkušnja pohodništva na čarobni Madeiri brez množice drugih obiskovalcev edinstvena in verjetno neponovljiva. Na Madeiri sva ostala mesec dni in ob času odhoda naju je navdušenje mlade švicarske družinice nad Azori prepričalo, da jih obiščeva tudi midva.
Na Azorih sva pristala na otoku San Miguel. Še vedno strogi ukrepi proti covidu; predhodna najava, testiranje ob. prihodu in ponovno čez teden dni. Če odpluješ na drug otok arhipelaga ponovno dvakratno testiranje. Zato sva se križarjenju po Azorih odpovedala in po dveh tednih pohodništva po San Miguelu v začetku poletja odplula proti Lizboni.
V Lizboni nisva nameravala ostati dolgo. Novica, da je v Sloveniji omogočeno cepljenje proti covid vsem, ne le izbranim skupinam prebivalstva, je spremenila načrte. Grožnjo covid jemljeva resno, kakor tudi razumeva koristi cepljenja . Poleg tega je status cepljenega tedaj močno olajšal prečkanje tudi morskih meja. Že na Kanarskih otokih in na Azorih sva poizvedovala o možnostih cepljenja za tujce, a so imeli domačini zaradi pomanjkanja cepiva absolutno prednost. V Lizboni sva dogovorila ugoden mesečni privez za STABO in odletela v Slovenijo. Prej kot v eni uri po prihodu v Ljubljano sva bila že cepljena, vse je organiziral prijazno učinkovit Fric. Iz Ljubljane sva se vrnila skupaj z Mojco in Fricem, skupno raziskovanje Lizbone in njene okolice nama je lep spomin.
V začetku avgusta sva zapustila Lizbono in v izogib covid proceduram brez pristanka plula v Sredozemlje. Na tej poti sva se morala soočiti tudi z orkami, ki so tistega leta začele nadlegovati jadrnice v gibraltarski ožini. Tedaj še niso bile izdelane strategije za izogibanje orkam. Midva sva menila, da bo najustrezneje, če najbolj izpostavljeno območje preplujeva ob zori. Bila pa sva prehitra in sva bila mimo že ponoči. Imela sva srečo. Jadrnica , ki je po isti poti plula eno uro za nama, je bila več kot eno uro igrača ork. Na AIS je bilo vidno neprestano spreminjanje smeri, na VHF pa je posadko mirila obalna straža: Stay calm, stay calm…
Pot sva nadaljevala z dolgimi pasažami z le nekaj enonočnimi postanki do Grčije pod radarjem covid procedur. Nekaj dni sva se zadržala le na Stromboliju in postavila osebni rekord v globini sidranja-23 m. Še pica na Kalabriji in že sva bila v nama ljubi Grčiji, kjer sva september in oktober preživela v sproščenem križarjenju ob obalah Peloponeza.
V Grčiji sva želela prezimiti v Agios Nikolaos na Kreti. Žal prostora za naju ni bilo, kljub temu, da sva se v čakalno vrsto postavila skoraj leto dni prej. Odločila sva se za Kalamato, neturistično , a zelo grško mesto na jugu Peloponeza. V Kalamati je le del marine zaščiten pred zimskimi južnimi vetrovi. Marina ni zagotovila takojšnjega priveza v varnem delu marine. Dogovorjeni smo bili, da nas najprej postavijo za kakšen teden ali dva na suho, nato pa naj bi se sprostil prostor v morju . Med. prebivanjem na kopnem smo izkusili neurje z juga. Ko sva videla ples bark v varnem delu marine, sva se odločila, da bi zimo raje preživela na kopnem.
Zima v Kalamati je minila hitro. Socialno življenje v marini je bilo klavrno, majhen, precej zaprt germanski klan in še nekaj individualcev. Navezala sva nekaj bežnih znanstev z domačini. Presenetljivo sva se še največ družila s Slovenci. Najprej sva spoznala Nejca, ki ga je klic globin vsaj začasno odtrgal od raziskovalnega dela. Sedaj živi v Kalamati, kjer ima v marini svojo šolo potapljanja na dah, Kalamata divers, ki jo obiskujejo začetniki, pa tudi tekmovalci vrhunskega razreda. Znanstvo z Nejcem in Mariano ter njunimi grškimi sodelavci nama je močno olajšalo in popestrilo življenje. Odprt pogovor z ljudmi, ki na področju prostega potapljanja premikajo meje mogočega je bil res zanimiv. Upava, da se še vidimo kdaj v toplih morjih…
Res veliko prijetnih trenutkov sva preživela v družbi popotnikov z bivalniki. V Kalamati naju je najprej obiskala Mina, ki se je skupaj s kužiko v doma izdelanem bivalniku odločila za zimsko popotovanje po Grčiji. Mina naju je uvedla tudi v svojo družbo popotnikov in skupaj smo v zimskih razmerah zavzeli Profitis Ilias na Taygethosu, najvišji vrh Peloponeza. Kar težko smo se ločili po tednu druženja. Na obisk sta prišla tudi Brlogarja, Nastja in Rok, ki že dve leti potujeta z avtodomom in delata na daljavo. Tudi onadva sta nama povedala veliko zanimivega in delili smo sicer različne izkušnje, kakšno je življenje na poti daleč od domovine. Za krajši čas sta se oglasili tudi Maja in Maruša. Vsem je skupno, da iščejo svoj način usklajevanja potovanja in dela, očarala pa naju je tudi odprtost, prilagodljivost, izogibanje kalupom in seveda optimizem. Vsi so precej mlajši in ta generacijski preskok poživi druženje, hkrati pa včasih godi tudi odmik od jadralske scene.
Obilico časa v Kalamati sva izkoristila tudi za dela na barki. Samopolirni antivegetativni premaz je bil že hudo tanek in ker je bilo res veliko časa na voljo, sva se odločila za prehod na Coppercoat, ki naj bi zagotavljal dolgotrajno zaščito pred obraščanjem. Dela z odstranjevanjem starega antivegetativnega premaza je bilo seveda več kot sva pričakovala, a v znosnih okvirih. Skrbel pa naju je nanos Coppercoata, ki ima po mešanju obeh komponent zelo kratek čas uporabe, hkrati pa pravilen nanos v največji meri vpliva na učinkovitost premaza. Nekaj dni pred barvanjem sva klepetala z Brlogarjema Nastjo in Rokom, in jima omenila izzive. Na najino veliko presenečenje, se je dan pred napovedanim barvanjem. pred najino barko ustavil Brlog. Nasmejana Nastja in Rok sta se od daleč vrnila v Kalamato, da bi nama priskočila na pomoč. Skupaj smo naslednji dan natančno po navodilih in še bolje nanesli Coppercoat. Če bi delala sama, bi bila lahko katastrofa, tako pa sva s zaščito zelo zadovoljna.
Na barki sva zamenjala tudi vsa bočna okna, starih nisva bila več sposobna vzdrževati v vodotesnem stanju. Verjetno največjo pridobitev na barki pa predstavlja zamenjava običajne 8 mm sidrne verige z duplex 6 mm verigo in novim sidrnim vinčem. Pocinkana veriga je bila po treh letih že hudo zarjavela, nova pa upava, da bo večna. Hkrati sva tudi za 40 kg zmanjšala težo na skrajnem delu barke. Sidrna veriga se v celoti sama zlaga v sidrnik. Sedaj imava skupaj z 20 kg Spade sidrom in dinamično plezalno vrvjo kot predvezom, optimalen sistem za najin način sidranja.
Po zimovanju v Kalamati sva jadrala predvsem po Egeju, kjer je za prijetno jadranje potrebno veliko časa nameniti čakanju, da se meltemi malo poleže. A je tudi notranjost otokov zanimiva, tako da ni dolgčas. Za jesen sva se odločila, da prezimiva na Kreti, če bodo imeli prostor za naju, drugače pa zapustiva Sredozemlje. Iz Agiosa Nikolaosa so nama sporočili, da naju s 1. novembrom 2022 čaka vez in tako sva namesto plovbe proti Gibraltarju september in oktober izkoristila za prijetnejše križarjenje v pojemajočem meltemiju.
Agios Nikolaos je urejena marina z močno skupnostjo jadralcev, ki živijo na barkah. Stalno je naseljenih več kot polovica plovil. Presenetilo naju je, da se veliko plovil uporablja bolj kot hiša na vodi. Marsikdo je rekel, da poleti izpluje, no ampak prejšnje leto pa res ni, naslednje leto pa mogoče res za kakšen mesec odrine… Je veliko res starih ljudi, praviloma parov, ki pa jih življenje na barkah, pa čeprav ne plujejo več, ohranja precej vitalne. Organizacija socialnega življenja je angleško natančna: nedelja pečenje na žaru, ponedeljek in sreda jutranja telovadba, torek pikado, četrtek pohod in zvečer happy hour v taverni, pa še kakšna ad hoc akcija. Nama je bilo všeč; si zraven, ko ti ustreza. Sva tudi aktivno posegla v organizacijo, ko sva predlagala in prostovoljno skrbela za ločeno zbiranje in odstranjevanje ostankov na nedeljskem žaru. Pobuda je bila sprejeta, a še zdaleč ne konsenzualno. Nekateri so celo glasno oporekali, da smo pač v Grčiji in da tukaj pač lokalci ne ločujejo odpadkov (kar drži le delno in v marini so zgledno urejeni kontejnerji za ločeno zbiranje). Po utemeljitvi, da ne gre za Grčijo ampak za planet, je zmanjkalo všečnih argumentov nasprotne strani, a so nekateri še nalašč demonstrativno metali steklenice in pločevinke v vrečo, kjer je bil preostanek odpadkov. Tako je bil na žaru z najino prisotnostjo nekakšen približek ločenega zbiranja, ko pa naju ni bilo, pa po starem. Žalostno je, da se individualizem, ki prevladuje v jadralnih krogih, velikokrat sprevrže v samopašno samovščečnost, aroganco in popolno odsotnost občutka za skupno dobro.
Ko smo že pri osebni odgovornosti, je življenje na jadrnici res lahko trajnostno z majhno rabo virov in zmernimi vplivi na planet. Ni pa samoumevno, da je tako. Če pogledamo le porabo dizla, marsikdo v Sredozemlju, pa tudi na oceanu hitro vključi motor, če razmere za jadranje niso optimalne ali pa si zastavi cilje, ki so možni le z izdatno podporo motorja. Tisoč ur motoriranja na leto ni redkost, pri tem pa se porabi kašnih 2000 l dizla. Ob tem sproščena količina ogljikovega dioksida, je večja, kot znašajo povprečni letni izpusti na Zemljana. Midva sva sicer malo popustila pri jadralnem purizmu, a še vedno je letna bilanca motornih ur pod 150.
V Agios Nikolaos sta naju obiskala tudi Brlogarja, ki sta z avtodomom iz Turčije s trajektom prišla raziskovat Kreto. Nama sta zelo ljuba in prijetno nama je bilo, ko sta večkrat preložila nadaljevanje poti, da smo se lahko še družili. Nastja jadra s starši že od malega, Roku je tudi všeč ta način življenja, psička pa se je počasi malo privadila zibajočemu krovu. Mogoče pa kdaj v prihodnosti zamenjata avtodom za jadrnico…
Aprila sva se poslovila od Aigios Nikolaos in zlagoma plula po Egeju še preden je zavladal meltemi. Potem sva se počasi umaknila na Peloponez in v začetku avgusta zapustila Grčijo. Septembra sva imela dogovorjen enomesečni privez v Valenciji za krajši obisk Slovenije. Avgust ni najboljši mesec za obisk zahodnega Sredozemlja, preveč bark na le malo razčlenjeni obali. Kljub temu je bilo jadralno lepo, sicer šibki vetrovi, a v orco je ob mirnem morju tudi 6 vozlov vetra dovolj za prijetno jadranje. Konec avgusta je na Balearih kazalo na močnejše poslabšanje, ki sva se mu izognila s predčasnim prihodom v Valencijo. Na Balearih je bilo nato res hudo. Biti na prenapolnjenem sidrišču v slabem vremenu obkrožen z barkami s pomanjkljivo sidrno opremo, neveščo in lahkomiselno posadko, je ena izmed najhujših nočni mor.
V Valenciji sva nameravala opraviti tudi redni servis na električnem izvenkrmniku Torqeedu, ki sledi na pet let. Proizvajalčeva usmeritev ne omogoča lastnega servisa (ne prodajajo rezervnih delov in ne posredujejo navodil oziroma specifikacij), čeprav je servisna mreža daleč od primerne. Predstavnik Torqeeda za Španijo naju je napotil servis v bližini Valencije, ki pa ni bil ne odziven ne kooperativen. Zato sva servis dogovorila v Zagrebu in Celovcu. V Sloveniji na žalost Torqeede sedaj le prodajajo. Motorček sva brez baterije po velikih zapletih vkrcala na letalo. V Avstriji so navkljub prejšnji obljubi servis odpovedali, češ da so prezaposleni, Zagrebčani pa so ugotovili, da nimajo rezervnih delov, ki jim jih v dveh tednih ni uspelo zagotoviti. Torqedo se je neservisiran vrnil z nama v Valencijo. Potem sva v Valenciji še tri tedne čakala da je serviser izvolil sprejeti Torqeedo v popravilo, naročil rezervne dele in v pol ure opravil potreben poseg. Na koncu smo se bolj ujeli in serviser nama priskrbel dodaten komplet za servis, zašepetal dve vrednosti navorov in povedal še kakšno finto. Ob koncu oktobra pa vreme ni več tako stabilno, namesto načrtovane direktne plovbe do Gibraltarja sva morala pot razdeliti na več krajših etap s tudi daljšimi postanki. Obisk Grenade in Alhambre ni bil odveč, a z mislimi sva že zapustila Evropo. Zaradi povsem minornega vzdrževanja Torqeeda sva mesec in pol zaostala za načrti, namesto na Zelenortskih otokih sva bila še vedno v Sredozemlju.
V Gibraltarju sva se seveda odpovedala nakupu poceni goriva v brezcarinski coni. Glavni izziv so bile orke, ki bi se morale v tem delu leta zadrževati severneje, so pa ravno nekaj dni pred najinim prihodom potopile jadrnico v ožini, hkrati pa je bilo zabeleženih tudi več drugih interakcij. Počakala sva nekaj dni, ob zori odločno pohodila ročko za plin in ob maroški obali premotorirala Gibraltarsko ožino in še pred mrakom ob manjši proslavi zapustila Sredozemlje. Plovba do Lanzarote je bila večinoma počasna, brez genakerja bi se še bolj vlekla. Toda oba sva uživala v osamljenosti sredi neskončnega morja in v sončnih zahodih, ki se vidijo le na oceanu. Za nekaj časa je dovolj Sredozemlja.
Na Kanarih sva nameravala pred odhodom na jug kakšen teden prehoditi La Palmo; a sva po spletu naključij uspela dobiti prostor v Santa Cruzu na Tenerifi. Prvi transatlantski val je že odrinil, a v marini je bilo še vedno posebno vzdušje ob pripravah in odhodu bark. Naju je zaustavil tehnični problem, počil je okov booma na pritrdišču na jambor, verjetno posledica jadranja v šibkih vetrovih, ko boom često opleta na valovih. Lit aluminij je sicer možno zavariti, a takšna rešitev ni zanesljiva in dovolj trajna za oceansko jadranje. Rezervnih delov za 40 let staro Francespar opremo seveda ni več. Dobavni rok za nov boom pa bi bil več kot dva meseca. Na pomoč nama je priskočil lokalni riger, nama prodal ustrezen rabljen boom, hkrati pa opozoril, da bova morala prilagoditev napraviti sama, ker je v višku sezone že preobremenjen. Kakšen nasvet sva le dobila, nekaj smo izdelali lokalno, je pa bilo potrebno pa tudi naročilo na Švedsko in spet je minil skoraj mesec. Zamude se seštevajo…
Le malo pred novim letom sva izplula proti Cabo Verde, ruting program qtVlm je pokazal prihod 1. januar. V šibkem vetru je ob toku pomagal še genaker in na Cabo Verde sva uspela pripluti na Silvestrovo. Vredno je bilo pohiteti, domačinski novoletni žur v Mindelu je bil spektakularen. Domačini so upravičeno ponosni na svojo glasbo, Cesaria Evora ima mnogo višji status kot Ronaldo na Madeiri. Na ulicah so bili vsi od dojenčkov do res starih in vse se ziblje in pleše. Utrujena sva omagala ob štirih zjutraj, godba pa je bila na polno do osmih zjutraj…
Za Cabo Verde sva predvidela mesec dni, a sva zaradi pridelanih zamud ostala le en teden , zavzela najvišji vrh in obkolesarila otok Sao Vincente. Škoda, da je izostalo križarjenje po arhipelagu, a časovnice sezon se je treba držati.
Zadnji dan sva nakupila še sadje in zelenjavo in hkrati s še nekaj drugimi jadrnicami odplula v svež veter. Večina, kot midva proti Karibom, nekateri pa v Južno Ameriko. Nepričakovano se je zgodila še mala slovenska regata, Tone je usmeril svoj kurz na naju in se nama kot sokol začel približevati. Zadostovalo je, da sva v razburkanem morju genovo podprla s tangunom; nič posebnega, saj način klasičnega krajšanja jader zahteva, da pogosto zapustiva zavetje varnega kokpita. Ob optimalnem kurzu sva se brez posebnega forsiranja hitro odlepila … Sedaj smo rezultat izenačili na ena proti ena, je pa res, da sta naju ob obali sredozemske Španije prehitela z motorjem. Naj tako ostane…
Kaj hitro sva iz vidnega polja izgubila sosednje jadrnice, po nekaj urah se je izgubil tudi njihov AIS signal. V prvih dneh sva prečkala tudi morsko pot med Evropo in Južno Ameriko in nato vse do skoraj do Karibov nisva imela nobenega AIS ali vizuelnega kontakta z drugimi plovili. Sama. Silnih vremenskih neprilik na tej poti ni pričakovati, seveda pa je realna možnost tehničnih težav. Ko odrineš s pasatnimi vetrovi imaš mogoče le prvih nekaj sto milj možnost, da se vrneš nazaj s pomočjo motorja. Nato je pot le naprej. Malo vznemirjenja je koristno, kot je dober kanček treme pred pomembnim nastopom. Pomaga zavedanje, da sva na sicer stari, a dobro narejeni jadrnici, okrepila snast, redno plezava na jambor, pogosto s sladko vodo spirava terminale pripon, da sva zamenjala vijake okova ležaja krmila na skegu, dodala še kakšno cinkovo anodo, natančno pritegnila vijake kobilice,…Po drugi strani veva tudi, kaj ni bilo pregledano, ker zahteva preveč dela. Tako inspekcijske luknje v krmilo, da bi preverila zvare v listu krmila, nisva naredila… Strategije soočanja z najpogostejšimi napakami so izdelane. Imava precej orodja, rezervnih delov in dosti metrov dyneeme različnih debelin. Predvsem pa odločenost, da če bodo težave, se ne dava… In nekje daleč zadaj, skoraj na robu zavednega je pa še EPIRB. Najbolj se bojiva padca v morje. Dejstvo je, da ravnotežje ni več takšno, kot nekdaj… Imava pa osebna AIS človek v morju oddajnika, za srečen konec slabo začete zgodbe v črni noči.
Prečenje je minilo brez težav, vsaj v prvem delu spokojno in prijetno. Veter, ki je na začetku pihal čez dvajset vozlov je postopno slabel, tako da sva si nekaj dni pomagala tudi z genakerjem. V začetku drugega tedna sva imela tri dni zelo šibkega vetra, ko sva preplula le 50 milj na dan. Za nekaj ur sva celo snela vsa jadra, da jih plahutanje ne bi preveč uničevalo, nato pa sva nadaljevala le z genovo čvrsto vpeto na tangun. Morje se je umirilo, in počasno jadranje je postalo prav prijetno. Lepi sončni zahodi, možnost kulinarike na mirnem morju in brez skrbi popita buteljka španskega vina ob stabilnem vremenu,…tudi če bi trajajo še dlje. Ko sva se približala polovici poti, se je veter okrepil in preostanek poti sva prejadrala le z genovo, a hitrost ni padla pod 5 vozlov. Bilo je kar nekaj močnejših ploh s sunki vetra in nekaj dni, ko se hitrost vetra ni spustila pod 20 vozlov, tako da sva občasno z vlečenjem dolgih vrvi razbremenila krmilo. Na Martinik sva prispela po 18 dneh plovbe, preplula sva 2160 milj ob povprečni hitrosti 4,9 vozla. Brez hitenja, je bilo pa večino časa res prijetno. Sva zares bolj »soft« jadralca. Vedno skušava upoštevati modrost g. Mušiča, da je potrebno jadrati tako, da ne trpi niti jadrnica niti posadka.
Na Martiniku, centru navtike na Karibih je pričakovan kulturni šok z nekaj sto jadrnicami na sidrišču. Ni nama preveč všeč, ko se bova oskrbela in še kaj postorila na jadrnici, bova skušala najti samotnejše destinacije. Mogoče bo Kuba prava….Natančnega plana nimava, puščava odprte vse možnosti. Tudi prevedritev hurikanske sezone za STABO še ni izbrana…
Vsekakor nama bo lepo in bova skušala čimveč jadrati in čimmanj škodovati svetu. 