STABO - Elan 31 odplula v svet


@Stasa in Boštjan sta izplula začetek julija, trenutno sta na Siciliji - lahko ju spremljate zaenkrat samo preko AIS

1 všeček

Pozdrav iz Gibraltarja

Tole potovanje do danes je trajalo 10 let; kot Odisejevo. Najprej je bila beseda, potem diskusije ob kozarcu vina v kakšnem samotnem zalivu na Jadranu, potem ob jutranji kavi in… zdaj sva tukaj.

Kot večina jadralcev, ki se odločijo za plovbo okrog sveta, sva tudi midva izbrala jadrnico, ki sva jo imela. ELAN 31S ni bila mišljena za oceansko plovbo, vendar z nekaj izboljšavami in z zelo konzervativnim načinom jadranja, z veliko mero strahospoštovanja do morja in do vremena, verjameva, da nama bo uspelo in da je za dva zadosti udobna in varna.

Začela sva s seznami, ki niso dosti drugačni od tistih, ki jih pripravimo za dopust. Potem pa sva počasi, počasi dodajala kljukice. Količina na »to do« listi se je kar naprej večala, s kljukicami pa nikakor ni šlo tako hitro. Le nekaj mesecev pred odhodom se je seznam opravljenih podrobnosti realno začel krajšati.

Barko sva pripravljala zadnji dve leti. V lanski sezoni sva zrašketala trup, kobilico pa speskala. Nanesla sva nekaj plasti epoksija na sicer zdravo podlago.

Ob pomoči našega Matjaža Miklavca sva snela jambor in zamenjala pripone za debelejše. Mojster Matjaž nama je z natančnostjo zobotehnika povečal in pripravil odprtine za nova pritrdišča pripon in nama zaprešal terminale. Zadnja pripona ni več jeklena pletenica, ampak sva jo nadomestila z 10 mm dyneemo. V sredico sva namestila anteno za kratkovalovno radijsko postajo.

Odstranila sva na jambor prigrajen Bamar sistem za navijalno glavno jadro. Za Jadran in za udobje starejših jadralcev ali za soliranje je rešitev super, za oceane pa se nama je zdela dodatna teža na tej višini nesprejemljiva. Odstranila sva vso palubno opremo. Luknje sva povečala, zalila z epoksijem in jih na novo zvrtala. Pod bitvami sva dodala tudi nekaj plasti steklene tkanine.

Vgradila sva notranji avtopilot, nabavila cenovno ugoden, starejši model multifunkcijskega zaslona ter novo generacijo AIS. Dodala sva še dodaten globinomer. Rezervoar goriva sva očistila in zamenjala cevi za dotok goriva.

Razsoljevalnika nimava. Zaenkrat nama za tuširanje zadostuje navadna škropilnica za sadno drevje :wink: Pitne vode imava 200 l v tankih in običajno še kakšnih 60 do 80 l v plastenkah. Za lovljenje deževnice nama je mojster Stojan všil luknje v tendo za pritrditev lovilnega livčka in cevi.

Pri izbiri sider sva bila brezkompromisna; najboljše je komaj dovolj dobro. 10 let uporabljava 20 kg Spade na 50 m sidrni verigi. Do danes še nikoli ni razočaralo. Tako sva se odločila za identično rezervno sidro in verige imava zdaj 60 m. Za posebne primere imava še zelo lahko aluminijasto Fortress sidro.

Najin dingi je malce neobičajen; za potovanje na kopno imava napihljiv kajak SOLAR od Gumotexa. V zadnjih treh letih se je zelo izkazal. Je hiter, lahek in nama omogoča dodatno rekreacijo. Prevažava ga na palubi, na daljših pasažah pa mu bova spustila dušo in ga pospravila v bunker.

Kor rezervni motor sva si omislila električnega Torqeeda. Na spojler sva prigradila ne prav posebno lep nosilec. Stvar deluje; baterija zadostuje za 10 ur s hitrostjo 2 kn ali 1 ura s hitrostjo 3 kn… Sva se pa znebila kantic z bencinom.

Z mojstri, ki sva jim zaupala posamezne faze obnove sva imela res srečno roko. Nova jadra nama je skrojil in sešil Peter iz Supreme Sails. Na jambor sva namestila še snemljivo pripono za staysail, ker sva iz izkušenj predvidevala, da skrajšana genova ne »dela«, ampak, glej ga zlomka, Petrova genova funkcionira tudi pokrajšana. Staysail bova aktivirala enkrat kasneje… :wink: Glavno jadro ima tri globoke krajšave. Jadro ohranja lepo obliko in sva res navdušena.

Bimini in sprayhood sva po 25 letih nadomestila z novima. Stojan nama je vrhunsko svetoval pri kroju, zadrgah in zadrgicah in za povrh nama je izdelal še bočne in zadnjo zaveso, ki nama senčijo kokpit, hkrati pa omogočajo preglednost. Sprednji del spryhooda se poljubno zvije, da lepo pihlja ali pa se zvije samo delno; da pihlja, dež pa ne moči stopnic… Vmesni del, tendo, se z zadrgo pripne na bimini, proti premcu pa se pod boom priveže s tremi vrvicami.

Elektriko sva s pomočjo našega otroka uredila sama. Z energijo naju oskrbujeta dva 100 W solarna modula. Dodala sva tudi 60 kg cikličnih akomulatorjev.

Nenazadnje nama je pri polepšanju barke zelo pomagal zlati Gašper, ki jo je spoliral. Zadnji čarobni dotik pa je dal še Elanov logotip v kombinaciji z ostalimi nalepkami.

Na AISu naju sosedje na sidriščih vidijo in preverijo poreklo in velikost plovila. Deležna sva občudujočega začudenja nad starostjo barke. Tale lifting ji je zelo pomagal, da leta dobro skrije. Zelo pomaga tudi oblika trupa, ki je pri Elanovih barkah običajno zelo pred časom.

Investirala sva tudi v ribiško palico, nosilec in ostalo opremo. Pri tej količini ujetih rib se bo investicija povrnila v 50 letih :wink:

Ker nimava satelitskega telefona, sva si omislila radijsko postajo in pactor modem za dostop do vremenskih napovedi.

Knjige imava v elektronski obliki.

Na barki sva zamenjala še 30 let star štedilnik in male jeklenke nadomestila z aluminijasto 11 kg tlačno posodo za plin. S polnjenjem se bova soočala sproti.

Ker v naših letih tudi zdravje ni več vrhunsko, imava s seboj zdravila za vsak primer po načelu »ni da ni« (veliiiikooo tega) in ohranila sva slovenska zdravstvena zavarovanja. To je zato, da se nama ne bo zgodilo. Če se bo, pa odletiva domov in se dava zložit.

Zaenkrat imava v planu plovbo po španski reki do Sevile, na Madeiro in v Maroko. Januarja bova na Kanarskih otokih. Na vzhodni strani Atlantika bova odplula še v Gambijo in na Zelenortske otoke. Dinamiko plovbe bova prilagajala predvsem letnim časom in vremenu.

V pripravljalnih letih sva prebrala kar nekaj potopisov in blogov ne le slovenskih jadralcev. Hvaležna in vesela sva vseh. Kakšne ideje sva posvojila v celoti, kakšne delno. Koristijo pa tudi nasveti, za katere takoj veš, da niso za tvojo kožo.

Rada jadrava in skušava čim manj uporabljat motor. Če bi želela le premagati razdaljo med točko A in točko B bi najbrž uporabila trajekt ;-). Od Izole do Gibraltarja sva uporabljala motor manj kot 40 ur in porabila le 35 l dizla za preplutih dobrih 2200 NM. Sredozemsko morje je prav tako slano, kot Jadran, le valovi so nekoliko večji. Zalivi niso zalivi, kot smo jih vajeni na Jadranu. Vse je veliko bolj odprto in mirnih sidrišč skorajda ni. S previdnostno interpretacijo vremenskih napovedi in njihovih negotovosti sva se uspela izmakniti zoprnijam na vodi. Plula sva 70 dni. Od tega sva bila na sidru 35x, 15x v lukah in marinah, 20x pa sva plula tudi ponoči.

Nisva si vzela veliko časa za turistične oglede. Vendarle pa sva začutila utrip življenja domačinov. Nama se zdi najpomembneje, da spoštujeva njihove navade, šege, način življenja in da s svojim ravnanjem ne delava škode in jim ne greva na živce s svojimi dejanji. Najbolj se naju je dotaknilo ravnaje z odpadki. Španci nimajo dekorativno postavljenih zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov pred vsako hišo, ampak imajo na začetku vasi ekološke otoke, kjer se ločeno zbirajo posamezne frakcije. Sva pa nemalokrat opazila, da iz plovil pripeljejo na obalo po 10 in več popolnoma enakih vreč za odpadke, kjer zagotovo ni ločevanja. Če se ob zabojnike za odpadke niso spotaknili in jih niso opazili takoj, potem pa enostavno vreče odložijo in tam uradno ustanovijo deponijo. Čredni nagon povzroči gromozanske kupe smeti. Kužki in mucki vreče raztrgajo, potem se jih lotijo še galebi. Ko pihne malce močnejši veter imamo smetišče ob obali tik pred pragovi domačinov. Od njih pa pričakujemo, da so z nami nadvse prijazni?! Nenazadnje pa se nekaj smeti znajde tudi v morju. Plavajoči plastični odpadki, ki jih je vsako leto več, nam res ne morejo biti v veselje in ponos. V Španiji sva prvič opazila smetarske čolne, ki zgodaj zjutraj v mreže lovijo plavajoče artikle. Tudi »morjeplovci« za zabavo bi lahko pobrali kakšen kos, ali pa vsaj svoje odpadke odložili v zato namenjene posode.

Španci so zelo prijazni, ustrežljivi in nasmejani. Ko opazijo, da se ne znajdeš, nemalokrat pristopijo in skušajo pomagati. Mogoče so nekateri tudi drugačni, ampak so ostali skriti ;-).

Midva nisva tako pridna za pisanje in ne bova pisala spletnega dnevnika, bova pa vsekakor izkušnje delila z zainteresiranimi.

Se vidimo na južnih morjih :wink:

STABO

Staša in Boštjan Paradiž

6 všečkov

Staša in Boštjan, res hvala za tole obširno poročilo iz vajinega popotovanja.

Zelo fajn sta poskrbela za vajino Elanko.
Za Petra iz Supreme Sails sem vedno slišal samo pozitivne komentarje, me pa zanima, ali vama je všil odebelitev, ki vama bolje pobere višek materiala pri krajšavi? Jaz imam to na svoji barki in res pomaga pri krajšavah, ker jadro ohrani dobro obliko, kljub krajšavi.

Sicer pa vama želim še veliko lepih trenutkov in mirno morje!

STABO je že zaplula v Atlantski ocean

1 všeček

Živjo.
Midva sva več kot zelo zadovoljna z novimi jadri. Peter nama je odlično svetoval, tako glede materialov, kot tudi kroja. Jadra so tudi zelo skrbno in natančno šivana. Pena v prednjem robu genove dejansko omogoča plovbo v veter tudi pri krajšanem prednjem jadru. Imava tudi staysail na snemljivi notranji prednji priponi, ki pa ga še ne uporabljava, ker krajšana genova tako dobro dela. Glavno jadro ima tri zelo globoke krajšave in pri krajšanju višek “materiala” lepo obleži v vreči brez dodatnega privezovanja. Seveda je tudi vrečo ukrojil in sešil Peter.
Hvala, ker naju spremljaš in hvala za lepe želje.
Staša in Boštjan

1 všeček

Staša in Boštjan,
Veliko veselja in zabave ter čim manj jadranja v veter na svetovnih morjih vama želim.
Veseli me, da smo se na kratko videli pred vajinim odhodom iz Izole.
LP Miran

Miran hvala.

Trenutno jadrava na reki Guadalquivir in sva na varni strani :wink:
Hvala za lepe želje in računava na modre nasvete, kadar bova v škripcih. Zaenkrat nama gre super in nimava nobene divje zgodbe; vse je znotraj predvidevanj. Nič se ne kvari, nič se ne lomi, barka je super, oblasti so prijazne, domačini prav tako. Edina zoprna reč je bila skorajšnja kraja kajaka na Siciliji, pa sva uspela pravočasno preprečiti. :slight_smile:
LP Staša in Boštjan

1 všeček

@Stasa in kako je jadrati po reki? Ali je bolj motoriranje?

Živjo,

Midva sva za celo pot po reki (cca 55 NM) dizelski motor uporabljala manj kot 5 minut; le za en manever sidranja. Po reki se praviloma pluje ob ugodnem plimnem toku. Se še učiva upoštevanja plime in oseke. Razlike v tem delu Atlantika je kar 4m.
Prvi dan rečne plovbe sva imela idealno smer vetra (4-5 Bf od polkrme do blage orce) in je bila hitrost po GPS večinoma okrog 8 kt. Naslednja dva dneva sta bila manj ugodna - jadrom je pomagal še torqeedo.

Midva resno jemljeva CO2 in tudi zato, kar se da, malo motorirava. Do danes sva za preplutih 2500NM zbrala 45 ur motorja in porabila 40 l goriva. Pri vinu nisva tako skromna; španci res znajo iz grozdja iztisniti tisto tapravo :blush: :wink:

2 všečka

@Stasa res zanimivo koliko toka od plime imaš na reki. Sem prebral, da je šele pred Sevillo zapornica, ki preprečuje vpliv plime naprej.
Pa čestitke na šparanju pri dieslu! Pri vinu pa samo po pameti. :slight_smile:

1 všeček

Pozdrav s Kanarskih otokov

Sredi oktobra naju je hladno vreme pregnalo na jug. Plovba iz Cadiza ni bila stresna vse do »avtoceste« pri Gibraltarju. Prečkanje sva začela pozno popoldan in zaključila v čisti temi. Gost promet ladij, ki plujejo v vse smeri, je res kaotičen za naju, ki imava majhno barko in omejeno sposobnost manevriranja, počasna sva in še neizkušena v oceanu. Zares se je izkazal AIS in slika na zaslonu, ki kaže smer in hitrost ostalih plovil. Poklon vsem morjeplovcem, ki so tod pluli brez novodobnih naprav. Adrenalin je primerljiv s peš prečkanjem avtoceste.

Najina prva luka na novi celini je bila Rabat. Nekaj NM pred luko sva se najavila in po naju je prišel pilotski čoln, ki nama je dajal navodila za vplutje. Valovi so tod veliki in se na plitvini dvignejo. Ko vodna masa udari ob obzidje stare trdnjave na vstopu v luko, se vodni pajčolan dvigne 10 m in več. Manever vplutja je kar zahteven in pomoč pilota nujna. V marini sva ostala ves teden in med čakanjem vremenskega okna za nadaljevanje plovbe, sva si ogledala Rabat, Casablanco, Sale… Maroko naju je res navdušil. Zelo prijazni domačini in čudovita arhitektura, dišave in začimbe, zanimiva narava…skratka, dežela neskončnih kontrastov… Zabavna je tudi jezikovna bariera. Maročani govorijo arabsko ali berbersko in francosko. Nama so ti jeziki popolna neznanka in sva uporabljala roke in prste. Zelo korektni uradniki nekaj malega govorijo angleško, za več pa uporabljajo spletne prevajalnike. Naučila sva se nekaj besed berberščine in arabščine in neprecenljivo je, videti nasmeh na obrazih domačinov, ko se jim nepričakovano zahvališ v berberščini.

Za plovbo med Rabatom in Agadirjem sva potrebovala kar 4 dni. Plula sva kakšnih 25 NM od obale in tam, kjer je globina več kot 100 m. V obalnem pasu je namreč gost promet ribiških ladij in čolnov in tudi označenih in neoznačenih ribiških mrež. Veter je bil slab in pri hitrosti plovbe 1,5 kt in v tišini, sva imela priložnost slišati in videti kite. Ne veva, za kakšno vrsto gre. So pa to veličastne živali, ki v dolžino merijo cca 8 m. Sprva je ponoči kar malce grozljivo, ko ob barki zaslišiš srk zraka, ko pa ugotoviš za kaj gre, pa deluje pomirjujoče; na morju nisva bila čisto sama. Delfini so redni obiskovalci podnevi in ponoči ter prirejajo prave cirkuške točke. Plovbo na odprtem, kadar je mirno, si popestriva tudi s pobiranjem plavajočih odpadkov.

Na tem potovanju v svet sva do danes preplula nekaj več kot 3000 NM in motor je bil v uporabi 52,5 ur. Priznava, da sva porabljeno gorivo nadomestila šele v Maroku. V Gibraltarju se nama za dobrih 30 l ni zdelo vredno, da si maževa roke in tvegava kapljanje nafte po barki.

STABO je v odlični kondiciji in vse deluje brezhibno. Avtopilot zmore krmarjenje tudi v težkem morju in proizvedena elektrika zaenkrat zadostuje za delovanje vseh naprav, razen hladilnika, ki ga občasno izključiva. Pivo in belo vino sva nadomestila s konjakom in rdečim vinom :wink:

Res pa je, da sva se izogibala težkemu morju. Vzela sva si čas in današnje vremenske napovedi zelo olajšajo odločitev pri izbiri časa plovbe. Če si tozadevno konzervativen in upoštevaš njihovo negotovost, se precej zmanjša verjetnost za velike, junaške zgodbe zaradi slabega vremena.

Trenutno sva na sidrišču pod otokom La Graziosa. To je najsevernejši Kanarski otok. Glavna turistična sezona je zaključena in tako na otoku ni velike gneče. Na Kanarskih otokih bova predvidoma ostala do začetka februarja. V tem času se bova počasi pripravljala na pravi ocean in se skušala izpopolniti v španščini.

Najpomembneje ta čas, pa bo učenje rokovanja z radijsko postajo, ki bo na najini plovbi proti zahodu najin edini stik s svetom. Do danes sva v glavnem imela povezavo s svetovnim spletom. To je udobje, ki se mu bova na prečkanju Atlantika prisiljena odpovedati. Kapitan Slocum bi bil navdušen tudi nad SSB radijsko postajo in grib datotekami ;-)…
LP, STABO

2 všečka

@Stasa hvala za super zapis - če bi prilepila še kakšno fotografijo bi bilo že kičasto. :grin:

Me veseli, da si bosta vzela kar nekaj časa za uživaško odkrivanje Kanarskih otokov.

Glede porabe elektrike: verjetno je na pasažah glavni porabnik avtopilot/navigacija, me pa vseeno zanima koliko imata veliko baterijo in koliko solarnih celic, da vama ne omogoča popolnega luksuza hladilnika (in s tem hladno :beer:)? Sonca predvidevam, da sta od Gibraltarja imela dovolj?

2 všečka

:slight_smile: Servisna akumulatorja sta dva 6V TAB golf cart TS z 260 Ah. Polniva jih preko dveh 100W solarnih celic in MPPT regulatorja. Če sije sonce, je elektrike več kot dovolj tudi za hladilnik; ampak med plovbo ne pijeva :wink: in vztrajala bova brez piva :stuck_out_tongue: Zaradi kar veliko oblačnega vremena in občasne megle sva porabo prilagodila. Na Kanarskih sva konec januarja pričakovala maraton, pa so nama ga prestavili na november 2020; to pa ne bova čakala. Smo se pa že prej domenili za obisk otrok in prijateljev in nama bo prav prijetno :slight_smile: Hvala, ker si z nama :slight_smile:

1 všeček

Pozdravljena
Najprej naj vama zaželim čimveč prejadranih milj, z ugodnimi vetrovi, ter čimmanj problemov na morju.
Vesel sem, da sem našel te vajine zapiske, za katere pravita da niso dnevnik, a marsikdo bi dnevnik, podkrepljen s kakšno fotografijo, z radostjo prebiral. Če že ne dnevnik, pa tednik.
Tudi jaz sem lastnik enake jadrnice kot je vajina E31S, isti letnik in tudi v zelo dobri formi, kar je posledica dobrega vzdrževanja. Zanima me pa, kaj pomeni, da sta vgradila notranji avtopilot. Na jadrnici z argolo, namreč tega še nisem videl in me zanima kako to izgleda.
Pa lep pozdrav

2 všečka