STABO - Elan 31 odplula v svet

Staša in Boštjan, res hvala za tole obširno poročilo iz vajinega popotovanja.

Zelo fajn sta poskrbela za vajino Elanko.
Za Petra iz Supreme Sails sem vedno slišal samo pozitivne komentarje, me pa zanima, ali vama je všil odebelitev, ki vama bolje pobere višek materiala pri krajšavi? Jaz imam to na svoji barki in res pomaga pri krajšavah, ker jadro ohrani dobro obliko, kljub krajšavi.

Sicer pa vama želim še veliko lepih trenutkov in mirno morje!

STABO je že zaplula v Atlantski ocean

1 všeček

Živjo.
Midva sva več kot zelo zadovoljna z novimi jadri. Peter nama je odlično svetoval, tako glede materialov, kot tudi kroja. Jadra so tudi zelo skrbno in natančno šivana. Pena v prednjem robu genove dejansko omogoča plovbo v veter tudi pri krajšanem prednjem jadru. Imava tudi staysail na snemljivi notranji prednji priponi, ki pa ga še ne uporabljava, ker krajšana genova tako dobro dela. Glavno jadro ima tri zelo globoke krajšave in pri krajšanju višek “materiala” lepo obleži v vreči brez dodatnega privezovanja. Seveda je tudi vrečo ukrojil in sešil Peter.
Hvala, ker naju spremljaš in hvala za lepe želje.
Staša in Boštjan

1 všeček

Staša in Boštjan,
Veliko veselja in zabave ter čim manj jadranja v veter na svetovnih morjih vama želim.
Veseli me, da smo se na kratko videli pred vajinim odhodom iz Izole.
LP Miran

Miran hvala.

Trenutno jadrava na reki Guadalquivir in sva na varni strani :wink:
Hvala za lepe želje in računava na modre nasvete, kadar bova v škripcih. Zaenkrat nama gre super in nimava nobene divje zgodbe; vse je znotraj predvidevanj. Nič se ne kvari, nič se ne lomi, barka je super, oblasti so prijazne, domačini prav tako. Edina zoprna reč je bila skorajšnja kraja kajaka na Siciliji, pa sva uspela pravočasno preprečiti. :slight_smile:
LP Staša in Boštjan

1 všeček

@Stasa in kako je jadrati po reki? Ali je bolj motoriranje?

Živjo,

Midva sva za celo pot po reki (cca 55 NM) dizelski motor uporabljala manj kot 5 minut; le za en manever sidranja. Po reki se praviloma pluje ob ugodnem plimnem toku. Se še učiva upoštevanja plime in oseke. Razlike v tem delu Atlantika je kar 4m.
Prvi dan rečne plovbe sva imela idealno smer vetra (4-5 Bf od polkrme do blage orce) in je bila hitrost po GPS večinoma okrog 8 kt. Naslednja dva dneva sta bila manj ugodna - jadrom je pomagal še torqeedo.

Midva resno jemljeva CO2 in tudi zato, kar se da, malo motorirava. Do danes sva za preplutih 2500NM zbrala 45 ur motorja in porabila 40 l goriva. Pri vinu nisva tako skromna; španci res znajo iz grozdja iztisniti tisto tapravo :blush: :wink:

2 všečka

@Stasa res zanimivo koliko toka od plime imaš na reki. Sem prebral, da je šele pred Sevillo zapornica, ki preprečuje vpliv plime naprej.
Pa čestitke na šparanju pri dieslu! Pri vinu pa samo po pameti. :slight_smile:

1 všeček

Pozdrav s Kanarskih otokov

Sredi oktobra naju je hladno vreme pregnalo na jug. Plovba iz Cadiza ni bila stresna vse do »avtoceste« pri Gibraltarju. Prečkanje sva začela pozno popoldan in zaključila v čisti temi. Gost promet ladij, ki plujejo v vse smeri, je res kaotičen za naju, ki imava majhno barko in omejeno sposobnost manevriranja, počasna sva in še neizkušena v oceanu. Zares se je izkazal AIS in slika na zaslonu, ki kaže smer in hitrost ostalih plovil. Poklon vsem morjeplovcem, ki so tod pluli brez novodobnih naprav. Adrenalin je primerljiv s peš prečkanjem avtoceste.

Najina prva luka na novi celini je bila Rabat. Nekaj NM pred luko sva se najavila in po naju je prišel pilotski čoln, ki nama je dajal navodila za vplutje. Valovi so tod veliki in se na plitvini dvignejo. Ko vodna masa udari ob obzidje stare trdnjave na vstopu v luko, se vodni pajčolan dvigne 10 m in več. Manever vplutja je kar zahteven in pomoč pilota nujna. V marini sva ostala ves teden in med čakanjem vremenskega okna za nadaljevanje plovbe, sva si ogledala Rabat, Casablanco, Sale… Maroko naju je res navdušil. Zelo prijazni domačini in čudovita arhitektura, dišave in začimbe, zanimiva narava…skratka, dežela neskončnih kontrastov… Zabavna je tudi jezikovna bariera. Maročani govorijo arabsko ali berbersko in francosko. Nama so ti jeziki popolna neznanka in sva uporabljala roke in prste. Zelo korektni uradniki nekaj malega govorijo angleško, za več pa uporabljajo spletne prevajalnike. Naučila sva se nekaj besed berberščine in arabščine in neprecenljivo je, videti nasmeh na obrazih domačinov, ko se jim nepričakovano zahvališ v berberščini.

Za plovbo med Rabatom in Agadirjem sva potrebovala kar 4 dni. Plula sva kakšnih 25 NM od obale in tam, kjer je globina več kot 100 m. V obalnem pasu je namreč gost promet ribiških ladij in čolnov in tudi označenih in neoznačenih ribiških mrež. Veter je bil slab in pri hitrosti plovbe 1,5 kt in v tišini, sva imela priložnost slišati in videti kite. Ne veva, za kakšno vrsto gre. So pa to veličastne živali, ki v dolžino merijo cca 8 m. Sprva je ponoči kar malce grozljivo, ko ob barki zaslišiš srk zraka, ko pa ugotoviš za kaj gre, pa deluje pomirjujoče; na morju nisva bila čisto sama. Delfini so redni obiskovalci podnevi in ponoči ter prirejajo prave cirkuške točke. Plovbo na odprtem, kadar je mirno, si popestriva tudi s pobiranjem plavajočih odpadkov.

Na tem potovanju v svet sva do danes preplula nekaj več kot 3000 NM in motor je bil v uporabi 52,5 ur. Priznava, da sva porabljeno gorivo nadomestila šele v Maroku. V Gibraltarju se nama za dobrih 30 l ni zdelo vredno, da si maževa roke in tvegava kapljanje nafte po barki.

STABO je v odlični kondiciji in vse deluje brezhibno. Avtopilot zmore krmarjenje tudi v težkem morju in proizvedena elektrika zaenkrat zadostuje za delovanje vseh naprav, razen hladilnika, ki ga občasno izključiva. Pivo in belo vino sva nadomestila s konjakom in rdečim vinom :wink:

Res pa je, da sva se izogibala težkemu morju. Vzela sva si čas in današnje vremenske napovedi zelo olajšajo odločitev pri izbiri časa plovbe. Če si tozadevno konzervativen in upoštevaš njihovo negotovost, se precej zmanjša verjetnost za velike, junaške zgodbe zaradi slabega vremena.

Trenutno sva na sidrišču pod otokom La Graziosa. To je najsevernejši Kanarski otok. Glavna turistična sezona je zaključena in tako na otoku ni velike gneče. Na Kanarskih otokih bova predvidoma ostala do začetka februarja. V tem času se bova počasi pripravljala na pravi ocean in se skušala izpopolniti v španščini.

Najpomembneje ta čas, pa bo učenje rokovanja z radijsko postajo, ki bo na najini plovbi proti zahodu najin edini stik s svetom. Do danes sva v glavnem imela povezavo s svetovnim spletom. To je udobje, ki se mu bova na prečkanju Atlantika prisiljena odpovedati. Kapitan Slocum bi bil navdušen tudi nad SSB radijsko postajo in grib datotekami ;-)…
LP, STABO

2 všečka

@Stasa hvala za super zapis - če bi prilepila še kakšno fotografijo bi bilo že kičasto. :grin:

Me veseli, da si bosta vzela kar nekaj časa za uživaško odkrivanje Kanarskih otokov.

Glede porabe elektrike: verjetno je na pasažah glavni porabnik avtopilot/navigacija, me pa vseeno zanima koliko imata veliko baterijo in koliko solarnih celic, da vama ne omogoča popolnega luksuza hladilnika (in s tem hladno :beer:)? Sonca predvidevam, da sta od Gibraltarja imela dovolj?

2 všečka

:slight_smile: Servisna akumulatorja sta dva 6V TAB golf cart TS z 260 Ah. Polniva jih preko dveh 100W solarnih celic in MPPT regulatorja. Če sije sonce, je elektrike več kot dovolj tudi za hladilnik; ampak med plovbo ne pijeva :wink: in vztrajala bova brez piva :stuck_out_tongue: Zaradi kar veliko oblačnega vremena in občasne megle sva porabo prilagodila. Na Kanarskih sva konec januarja pričakovala maraton, pa so nama ga prestavili na november 2020; to pa ne bova čakala. Smo se pa že prej domenili za obisk otrok in prijateljev in nama bo prav prijetno :slight_smile: Hvala, ker si z nama :slight_smile:

1 všeček

Pozdravljena
Najprej naj vama zaželim čimveč prejadranih milj, z ugodnimi vetrovi, ter čimmanj problemov na morju.
Vesel sem, da sem našel te vajine zapiske, za katere pravita da niso dnevnik, a marsikdo bi dnevnik, podkrepljen s kakšno fotografijo, z radostjo prebiral. Če že ne dnevnik, pa tednik.
Tudi jaz sem lastnik enake jadrnice kot je vajina E31S, isti letnik in tudi v zelo dobri formi, kar je posledica dobrega vzdrževanja. Zanima me pa, kaj pomeni, da sta vgradila notranji avtopilot. Na jadrnici z argolo, namreč tega še nisem videl in me zanima kako to izgleda.
Pa lep pozdrav

2 všečka

Pozdravljen Marjan.
Nama je vprašanje “spolzelo” in sva šele danes opazila. Najprej hvala za lepe želje in da se pohvaliva; trenutno sva v Las Palmasu na Gran Canariji in sva do danes dizel uporabljala 55 ur za preplutih 3500 NM, za 80 manevrov sidranja in za 50 vplutij v luke. Malce si sicer pomagava z elekričnim motorčkom, sicer pa uživava v jadranju.
Seveda najina “Marinka” - vgrajen notranji avtopilot pomaga, da je plovba zelo udobna in varna.
Prej smo imeli prvo generacijo avtopilota, ki je bil nameščen zunaj v kokpitu; vsem dobro znani ST1000 in kasneje tudi ST2000.
Za to plovbo sva si vgradila zadnjo generacijo notranjega avtopilota. Za pomik krmila skrbi t.i. linear drive, ki preko posebne, dodatne mini argole, vrti os krmila. Vse to sva vgradila v bunker. Ničesar ni v kokpitu in posledično so vsi sklopi zavarovani pred zunanjimi vplivi.
Nova generacija avtopilotov ima 9-osni senzor gibanja, ki omogoča zelo natančen odziv avtopilota tudi pri težkem morju. Zdi se nama, da krmari tako dobro, kot bi midva. Ker pa mu koncentracija ne pade, je v povprečju mnogo boljši. Sistem je močno predimenzioniran, saj naj bi zadostoval za jadrnice do 10 t. Porabo elektrike je težko izmeriti. Midva zaenkrat nisva zaznala kakšnih večjih težav. Nama se dobro vklaplja v najin sistem oskrbe z električno energijo. Pri vgradnji smo na tako majhni jadrnici lovili centimetre. Tako smo morali roko, ki je dolga 25 cm, skrajšati za tri centimetre. Slabost vgradnega avtopilota pa je zmanjšan maksimalen odklon krmila, ki je zdaj le še 40°. Notranji avtopilot je ena boljših izopolnitev, ki sva si jih omislila za to plovbo.
Lep pozdrav, STABO

2 všečka

Najlepša hvala za odgovor.

@Stasa kar malo pogrešamo kakšno novico iz vajinega potepanja… Verjamem, pa da vama dostop do interneta ni glavna prioriteta.

Po AIS vidimo, da sta trenutno v Banjulu v Gambiji :gambia: in da spet raziskujeta rečne poti.

1 všeček

Gambija

Gambijo sva načrtovala le kot krajšo, največ enomesečno postajo na poti do Kapverdskih otokov. Nisva vedela dosti o njej. Da je navtično redko obiskana, vendar jadralcem prijazna, naju je pritegnilo. Ne nazadnje je angleščina v Gambiji uradni jezik, kar je tudi pripomoglo k odločitvi. Ko sva po desetdnevni plovbi s Kanarskih otokov, ki je bila nekaj dni precej živahna z zlobnimi valovi, prispela v prestolnico in hkrati vstopno pristanišče Banjul, sva se utrujena soočila s pravo črno Afriko. Vse je na prvi pogled kaotično in neorganizirano, tudi precej razsuto, vendar prijazno in naklonjeno. Vstopne formalnosti sva opravila brez zapletov. Porabila sva več kot pol dneva. Posebnih predpisov za rekreacijska plovila ni, zato je bilo ob pomoči korektnih uradnikov potrebno izpolniti ladijske tovorne liste in podobno papirologijo, obiskati kar nekaj uradov, ter plačati zelo zmerno takso. V nasprotju z napisanim po forumih, je šlo vse brez pričakovanja ali namigovanja o bakšišu.

Naslednji dan sva odplula v Lamin Lodge, globoko v mrežo z mangrovami obraslih kanalov. Uradne karte za to področje so brez globin. Odličen edini peljar je bil napisan že pred dvajsetimi leti, a nanosi blata in peska se premikajo. Navioniksov sonar chart modul tudi pomaga, a je večkrat varljiv. Uspelo nama je kar konkretno nasesti. Ob padajoči plimi je bila rešitev lahko Fortess sidro, ki ga je moč odnesti plavajoč s pomočjo bokobrana. Motor in vinč genove sta jadrnico uspela potegniti v globljo vodo.

Ker se šele privajava na oceansko jadranje in včasih precej zoprne valove, je nekajdnevni počitek v zelo zaščitenem, popolnoma mirnem sidrišču, dobro del. Treba je bilo tudi na jambor. Zadnje dni na oceanu se nama je odvila in nato odpadla VHF antena. AIS sva provizorično usposobila z žico polovične valovne dolžine v kabini, sprejem je delal zelo dobro, oddajala pa sva svojo poziciji malo slabše. Slučajno sva izvedela, da slovensko dekle prihaja v Gambijo pomagat pri humanitarnemu delu in obiskat dekletce, ki ji omogoča šolanje. Nekaj dni sva podaljšala sidranje v Lamin Lodgu in bila zelo vesela obiska Mojce, ki je prinesla novo VHF anteno iz Slovenije in polepšala dan s pripovedjo o svojem doživljanju Gambije.

Gambija ima odprto obalo brez sidrišč, navtično je zanimiva reka Gambija. Plula sva do Georgetowna, ki je kar 150 Nm oddaljen od ustja reke. Zanimivo je, da je še prvih sto milj reka slana. Plimovanje in s tem povezani tokovi pa se čutijo tudi višje od Georgetowna. Pluje se s tokom, ki je v povprečju 2 vozla in ko se tok obrne, sidraš. Ob ustju je reka široka več milj, v Georgetownu pa še vedno več kot sto metrov. Prva dva dni sva kljub nasprotnemu vetru lepo jadrala, v notranjosti države pa je bil veter zelo šibek, zato sva si morala pomagati tudi s Torqeedom. Temperatura se je čez dan povzpela tudi do 44°C – izmerjeno v senci pod dvema tendama. Notranjost ob reki je precej drugačna od glavnega mesta in obalnega področja. Georgetown je pokrajinska prestolnica, a ima le 3000 prebivalcev. Ko sva hotela zamenjati denar, so naju prijazno pošiljali v 200 km oddaljeno Brikamo, kjer da so najbližje banke. Videla sva povodne konje- res so veličastni- krokodili pa so se uspešno skrivali. V 14 dneh sva srečala le eno jadrnico. Domačini so nama povedali, da do Georgetowna letno pripluje le pet do šest jadrnic.

Naredila pa sva veliko neumnost. Pri Georgetownu sva zaradi tende spregledala daljnovod čez reko. S prednjo pripono sva se ga dotaknila in prežgala (7 mm pletenico) ter Al profile navijalnega mehanizma. Navito jadro se je tudi vnelo pri zgornjem roglju. K sreči je motor delal. Hitro sva se vzvratno umaknila, se zasidrala, učvrstila jambor z dvižnico tanguna. Na pomoč so prišli domačini in olajšali plezanje na jambor. Z vedrom vode smo pogasili goreče jadro. Veliko srečo sva imela, da se nama ni nič zgodilo, pa tudi, da nisva izgubila jambora ali pa kar cele barke…

Elektrika dela v celoti (zaslon z GPS, avtopilot, obe radijski postaji, …), prekurjena je le baterija od Torqeeda (električnega motorja), ki se je slučajno ravno takrat polnil. Jambor sva zasilno učvrstila in nadomestila manjkajočo prednjo pripono z več vrvmi. Po reki sva lahko že jadrala s skrajšanim glavnim jadrom in solentom, manjšim jadrom za močnejše vetrove na snemljivi notranji priponi iz dyneeme. V skrajni sili bi s takšno barko upala tudi na ocean do Brazilije, če bi v Gambiji postalo prehudo zaradi covid-19.

Jadro sva poslala v Dakar k edinemu jadrarju 1000 milj naokoli. Tja je znanec odjadral dan pred zaprtjem meja. Jadrar se zaveda, da je edini in cenovno nismo prišli skupaj. V Sloveniji sva že naročila nov mehanizem za navijanje in tudi novo genovo. Petra Podunavca sva prosila, če lahko novo genovo naredi čim prej. Prosil naju je za odlog- tedaj je namreč na vrhuncu korona krize v Sloveniji pro-bono šival maske. Odličen jadrar in človek z občutkom za skupnost; poklon.

Med prizadevanji za čimprejšnjo usposobitev jadrnice sva laično teoretizirala, da bosta v Afriki vročina in sončna UV svetloba opravila s korono. Presenečena sva v glavnem mestu Banjul opazila varnostnike z maskami pred pristaniško upravo, kamor sva se namenila podaljšati plovno dovoljenje. Tudi pred bankomatom naju je prijazno ustavil varnostnik, izmeril temperaturo in razkužil roke. Naslednji dan so že razglasili izredne razmere, zaprli meje in zaustavili življenje. V sosednjem Senegalu so zaznali več obolelih. V Gambijo je tudi z letalom prispelo nekaj okuženih s covid-19. V Zahodni Afriki imajo z epidemijami dosti izkušenj, saj se vsakih nekaj let soočajo s smrtonosno ebolo, ki zahteva karantenski pristop.

Domačini so se naju začeli bati, saj je covid-19 sem prišel iz dežel belega človeka. Med sicer zelo prijaznimi ljudmi je bilo včasih zaznati tudi kanec sovraštva. Pripravila sva vse za dvomesečno popolno izolacijo ter barko dodatno založila s hrano in vodo. Covid-19 se na srečo v Gambiji ni razmahnil in ljudje so se pomirili, najprej v domači vasi Lamin, kjer naju že vsi poznajo. Kasneje se je situacija izboljšala tudi drugod, saj so se domačini začeli zavedati, da smo vsi belci v Gambiji tam že kar nekaj časa.

Sedaj sva v Gambiji že več kot štiri mesece. Sprijaznila sva se s covid realnostjo, da v teh časih pač ni mogoče naprej. Se ne pritožujeva in jadikujeva, kje vse bi že morala biti in kako nevzdržno je, da še ni mogoče pluti. Pa da ne moreš posedati po gostilnah, ker so pač zaprte in še druge omejitve, ki nam jih je naložil covid. Modrost Nejca Zaplotnika o poti ter o cilju hudo pomaga. Vsekakor pa imava veliko srečo, da sva se zataknila prav v Gambiji. Tukaj so vsi ponosni na svojo gostoljubnost in zelo resno jemljejo neuradno ime države -The smiling coast of Africa. Po nacionalnem dohodku je Gambija povsem na dnu. Veliko pove , da je tukaj največji bankovec nominalno vreden manj kot 4 €. Navkljub veliki revščini, lakote ni. Razen z ribami bogatege morja in reke, ni nič ekonomsko zanimivih naravnih bogastev, še pesek za gradnjo je v Gambiji redka dobrina. Majhna državica za multinacionalke ni zanimiva. Mogoče je ravno to razlog za, vsaj za afriške razmere, močno nadpovprečno politično stabilnost. Na prvi pogled je težko razumljiva veliko večja beda, vključno s podhranjenostjo, s katero se soočajo v nekaterih, z naravnimi bogastvi obdarjenih, afriških državah. Milijardne tuje investicije v rudnike, dohodki od nafte, a kapital uspešno korumpira šibke oblasti in ljudje včasih ostanejo še brez drobtinic z bogate mize.

Na mikronivoju sva še najbolj vključena v lokalno skupnost Lamin Lodge boat boyev, fantov, ki s pirogami vozijo turiste na opazovanje ptic po, z mangrovami obraslih, kanalih. Ti fantje tudi skrbijo za 10 jadrnic, ki so tu stalno zasidrane. Z oskrbo pomagajo tudi jadrnicam, ki se v Gambiji za krajše obdobje ustavijo na poti preko oceana. Kulturno so zanimivo zlitje rastafarjanstva in islama. Pri alkoholu so zelo zmerni, pri kajenju “Bob Marley”, pa precej manj. Na začetku nama je kar presedalo njihovo poudarjanje, da sva del družine, da smo vsi bratje, … Pa ni vse zlagano. Fantom ne omogočava skoraj nič zaslužka. Vse turistične atrakcije in še več, sva obdelala sama. V 2 km oddaljeno vas se ne voziva s taksijem, sama se oskrbujeva z vodo, za daljše razdalje pa sva kuoila kolesi. Sva na sidru in ne uporabljava boj za privez, ki jih oddajajo za dva evra na dan. Še piva ne moreva več piti v lokalnem baru, ker je zaradi korone pač zaprt. Kajak, s katerim se voziva na obalo, tudi več dni brez skrbi puščava med pirogami na obali. Ko sva nabavila kolesi, sva jih ravno tako puščala kar na obali. Predlagali so, naj jih naj jih spraviva v zaklenjen prostor, da ne morejo jamčiti zanje, ker jih ponoči ni tam. Ker je kriza, ni turistov in ni zaslužka, donirava kakšno vrečo riža, da si skupaj pripravljajo kosilo. Ribiči naju oskrbujejo z rakci in ribami z majhnim pribitkom nad cenami za domačine. Včasih se jim oddolživa in jim pripraviva večerjo, ter odneseva na kopno. Nekateri niso iz vasi, pridejo le prodat ulov in spijo kar na prostem. Na srednje velikih pirogah je do deset ribičev, na velikih, ki lovijo na oceanu pa tudi po petdeset. Med ribiči je veliko zelo mladih, tudi 13 letnih otrok, katerih starši ne zmorejo plačevati šolanja.

Med potovanji preko spletne aplikacije sporočava konzularni službi, v kateri državi se nahajava. Ko so se začeli zapleti zaradi covid-19, sva dobila elektronsko pošto veleposlaništva v Kairu. Zanimalo jih je, če sva še v Gambiji, ali sva ogrožena in če potrebujeva pomoč. Kasneje so nama kar dvakrat ponudili možnost evakuacijskega leta iz Banjula. Učinkovito, profesionalno in tudi človeško prijazno. Poklon uradnikom konzularne službe. V kontekstu aktualnih razmer v Sloveniji, bi želela poudariti, da ta pohvala v ničemer ni povezana z delom sedanje garniture odločevalcev na zunanjem ministrstvu.

Skoraj leto je že, kar sva odplula iz Izole. Kljub temu, da sedaj ne moreva pluti, sva zadovoljna, da sva se odločila za odhod. Če bi odlašala, morebiti iskala za ocean bolj primerno barko, verjetno kasneje ne bi zbrala poguma za odhod. Z elanko sva zadovoljna, je lahka, a čvrsta, sicer ni raketa, je pa veselje jadrati z njo. Sva ponosna, da sva šele v Gambiji prelila zadnjo izolsko nafto iz kantic v rezervoar. Ostali jadralci na sidrišču se čudijo, ko zvedo, da se jadrnica že bliža 40 letu. Po kvaliteti plastike, ki še nikjer ni barvana in modernejši zasnovi, odstopa tudi od kakšno leto mlajših bark. Ocean je vse kaj drugega kot Sredozemlje in čeprav do sedaj še nisva imela kakšnih ekstremnih preizkušenj, nanju nadaljevanje poti ne skrbi. S previdnostjo, izbiro poti in obdobij, brez časovnih pritiskov ter včasih tudi malo daljšim čakanjem, bova skušala izravnati sredozemsko zasnovo barke. Jadrnice tudi ne preobremenjujeva, tudi s tem bi se dalo izogniti kakšnemu brodolomu.

Prihodnost je negotova. V Gambiji bova ostala vsaj do konca oktobra, ko se konča deževna doba in izvenijo orkani na Atlantiku. Nato bova plula preko Kapverdskih otokov na Karibe. Brazilijo, Gvajane in Surinam bova verjetno tokrat izpustila, ker sva že malo naveličana rečnih rokavov in predvsem kalne vode. Če pa normalna plovba po svetu ne bo več mogoča, se prihodnje leto spomladi preko Azorov vrneva v Grčijo.

1 všeček

Zdravo Staša,
Lepo da si spet nekaj napisala o vajinem bivanju v Gambiji in škoda za tisto srečanje z daljnovodom.
Korona-časi so svetovnim jadralskim popotnikom res zelo nenaklonjeni, a kaže, da panika zaradi negotovosti in nevednosti med oblastniki in epidemiologi vendarle popušča in se pristanišča počasi odpirajo.
Čimprejšnje nadaljevanje poti vama želim.
Miran

Živjo Miran.
Daljnovod je bil sreča v nesreči in šola za življenje :wink:
Nama je korona omogočila doživetje, ki bi ga sicer nikoli ne bila deležna. Verjetno nikjer drugje ne bova toliko časa. In je lepo in nama je všeč… :slight_smile:
Vroč (35°C) afriški pozdrav na Jadran :biking_woman:t6: :biking_man:t6: :grinning:

1 všeček

Ponovno pozdravljena.
Veseli me, ker sta končno zopet spesnila lep prispevek o vašem potovanju. Verjamem, da se imata lepo med prijaznimi domačini, kjer verjetno še vedno veljajo vrednote, katere so tu pred davnimi leti.
Lepo se imejta še naprej in čakamo na nadaljevanje.
LP Marjan

Pozdravljeni.
Res je; vrednote tukaj so postavljene drugače. In še en res; tudi pri nas je bilo v naših mladih časih tako… Solidarnost in vzajemnost tukaj še vedno štejeta. Presrečna sva, ker imava privilegij in možnost, da se domačinom lahko vsaj malo oddolživa za njihovo prijaznost, nasmejanost, vljudnost in ustrežljivost.
Hvala za lepe želje in tudi vam eno lepo, jadralsko obarvano poletje.
Staša in Boštjan :slight_smile: :gambia: :crocodile: :monkey:

2 všečka